Novice| | 11. januar, 2011 Začelo se je novo leto in s tem tudi novo tekaško obdobje. Ker temperature zunaj niso ravno zimske, si je verjetno marsikatera tekačica že obula tekaške čevlje. Sedaj boste tudi vse ostale lahko začele s tekom ali vsaj razmišljanjem o tem, saj smo določili datum za 6. dm tek za ženske, ki bo v soboto 4. junija 2011. Do takrat bomo pridno skupaj trenirale, izvedele novosti in se spoznale z zdravim načinom življenja. Vse to in še več sledi kmalu v vseh trgovinah dm in na spletni strani. 
|
|
|
|
| Moje dnevne objave lahko preberete na Twitterju  |
Postanimo prijateljice na Facebooku  |
4. junij 2010: Dušica za konec
Zdravo, punce!
Še zadnjič se vam javljam pisno. Jutri pa se bomo videle. Na 5. dm teku za ženske! Juhu, to bo žur.
Najprej moram povedati: včeraj me je, tipično žensko, zajela strašanska panika. Danes pa sem pomirjena. Tudi po zaslugi prijateljice Mire, ki mi je vse skupaj razložila. »Dušica, ne tečnari,« je rekla. Češ, dm-ovke in dm-ovci imajo izkušnje, predvsem pa je vse tako dobro organizirano, da je vsaka skrb odveč. Vse teče (prav zares, še jaz bom tekla) kot namazano, če ti kaj ni jasno, ti vse razložijo… Bolj počasne naj se na startu postavimo bolj zadaj, pa bo… Pri prvem zavoju je treba biti malce potrpežljiv, potem pa se pot lepo odpre v en sam velik tekaški val, ki te ponese s seboj…
Lepo je tole povedala moja Mira. Sem čisto pomirjena. In seveda tekaško vznemirjena. Zame bo to velik dan. Morda bi lahko trenirala kaj več, toda trudila sem se. Prvič bom tekla na tako velikem teku. Celo moj Duško in otroka me v zadnjih dneh, potem ko sem se spacala iz slabega počutja, gledajo malce drugače. Čutim, da me tudi zaradi moje odločnosti (pa čeprav je je včasih za moj okus premalo) še bolj spoštujejo. Verjamem, da bodo tudi oni ponosni name.
Zadnjič sem tudi na spletni strani www.aktivna.si prebrala, da je tek najboljša in najhitrejša pot do zdravja. Toda ta pot je v resnici dolga. Menda ne smemo biti preveč nepotrpežljive. Sadove dobrega počutja pričneš uživati šele po nekaj mesecih, tedaj tudi začnejo padati osovražene kile (če se smiselno in ne preveč intenzivno hranimo). Joj, zdaj govorim že kot kakšen tekaški guru. Pa to seveda nisem. Se le Dušica, ki bo jutri dala svojo dušo za dober tek.
Kakšen je moj cilj? Rezultat prav gotovo ne. Vem, da bom pritekla do cilja. Trudila se bom, utrujena bom, hkrati pa tudi vesela, ker nas bo toliko. Moja prijateljica Fanika, ki bo jutri že peto leto zapored tekla na 10 kilometrov mi pravi, da je sodelovanje v tako množičnem teku neverjetno doživetje, ki te s pozitivno energijo napolni za vse leto naprej. Že misel na več tisoč tekačic ti vsak dan daje novih moči. Fanika trdi, da je vsaka posameznica na 5. dm teku za ženske pomembna. Vsaka prispeva svoj delež v en sam ogromen vir energije, iz katerega lahko vse tudi črpamo. Več kot daš energije in dobrih misli, več si jih deležna. Ne le jutri, pač pa vse leto…
No, se vam zdi, da je Fanika nekakšna tekaška Dalaj-Lamka. Meni že. In jo imam rada. Tudi sama se nalezla velikega pričakovanja jutrišnjega dne. In če pomislim, kako dobro in zabavno bo za nas poskrbljeno… Pri tem mislim tudi na ogrevanje, pa Čuke in Alenko Godec, pa na nagrade, pa na…
Pa kaj bi vam pisala. Jutri bomo tekle in si lahko povedale vse. Gremo na tek. Na 5. dm tek za ženske!
Juhu!
Vaša Dušica! (dm@tekzazenske.si)
|
3. junij 2010: Dušica in crisis
Spoštovane sotekačice in sogužvačice...
Včeraj me je pa potem zaskrbelo. V soboto bom že tekla, pa še lepo vreme se obeta. Vreme bo že... Kaj pa breme? Pa ne mislim svojih kilogramov, pač pa gnečo. Kako se bomo znašle? Kako naj ocenimo pričakovani čas? Sama bom tekla na pet kilometrov... Koliko časa? Kako naj vem. Doslej sem trenirala za preživetje, na štoparico niti pomislila nisem. Se pravi... Če se bom postavila čisto zadaj, bo to v redu? Kaj pa, če bom toliko zaostala za vsemi drugimi, da me bodo pozabili? Pospravili šotore, razdelili nagrade, jaz pa bom še vedno tekla in se valila proti cilju? Kaj, če se izgubim? Je vse označeno, ali pa se je treba v gozdu znajti po svoje. Ljubljana, tu nisem rojena, se mi zdi kot velika džungla. Kdo normalen pa bi se tu znašel...
Kaj pa, če bom vendarle presenetila sebe, in bom ves čas teka morala prehitevati počasnejše od mene. Nič ne bom imela od tega... Ena sama borba bo, jeza na druge, počasnejše, gneča, gneča gneča...
Še najhujše bi bilo, če pa bi potem naenkrat popustila. Potem bi sotekačice kot čreda gnujev na begu pred levinjami planile nadme... Saj bi bila celo v nevarnosti, da me pomendrajo.
Kako naj se odločim, da bo prav? Da ne bom v napoto boljšim, pa tudi ne sami sebi. Kateri trak naj vzamem, kam naj se postavim.
Na pomoč. Pojutrišnjem je tek, pa me je zagrabila panika. In vse večja postaja... Kje naj dvignem majico in darilno vrečko. Bolj ko gledam v spletno stran www.tekzazenske.si, manj razumem. Kdaj naj pridem, da ne bom prezgodnja. Ali pa – to bi bilo še hujše – da ne bom prepozna. Da ne bom iz prijave kot zmešana kokoš dirkala na start, potem pa tekla in kot ostarela hijena crknila sredi poti... In potem rešilec, zakrbljeni obrazi domačih... Pa očitki („Dušica, Dušica, precenila si se... Ti nisi tekačica, ti sodiš za štedilnik in mir...“).
Joj, panika je vse hujša. Kdo mi lahko pomaga? Kdo me lahko pomiri? Kdo me lahko prav usmeri?
Vaša zmedena Dušica! (dm@tekzazenske.si)
|
Živjo Dušica! Za vse, ki se počutijo podobno kot ti, smo pripravili kratka navodila pred startom, ki jih najdeš tukaj. Tako ne bo več zadrege s prevzemom startne številke, zapestnicami in gnečo na startu. Ne pozabite: zmagovalka je vsaka, ki pride v cilj! Se vidimo v soboto! Vaš dm tek za ženske |
2. junij 2010: Spet sem tekla
Drage sotekačice...
Tole vam pišem še vsa evforična in mokra od teka in dežja. Zvečer sem šla na tek, pa čeprav je deževalo in je bilo – za junij – kar neprijetno mrzlo. Toda šla sem... No, nisem šla. Tekla sem. In kako. Počutila sem se kot raketa. Nisem šla kamor koli. Šla sem na „naš“ krog. Našo progo, kjer se bomo v soboto – joj, saj so samo še trije dnevi – pomerile. No, v bistvu se ne bomo pomerile, pač pa pomirile. Pomirile naše tekaške duš(ic)e (jaz se lahko napisem celo z veliko začetnico), ker si bomo dokazale, da smo najboljše. Mislim na... najboljše v dobrih namenih. Da skoraj vsak dan storimo kaj dobrega za naše zdravje, s tem pa tudi za naše najdražje (včasih nas veliko stanejo tudi tako, da nam kodrajo najdragocenejše živce)... Čaka nas marter (jaz napišem Marter), pa tudi zadovoljstvo in zabava. Pa glasba in nagrade in stojnice z najzanimivejšimi izdelki in nasveti in napotki in... in...in...
In... moram vam povedati, kaj sem videla med tekom... Videla sem progo in številne sotekačice, ki so trenirale. Same, v družbi ali celo pod strokovnim vodstvom. Videla sem šotor na ciljnem prostoru, ki so ga postavljali na sveže pokošenem travniku. Videla sem vremensko napoved, ki nam obeta najlepši dan.
Pa še sebe sem videla, kako pritečem v cilj. Bila je kot nekakšna vizija. In takoj sem pomislila... Samo, da me ne bodo pokazala kakšna televizija... V rubriki „Saj ni res, pa je...“ Češ, poglejte to, celo ta ženščina je zmogla v cilj. Potem pa sem si rekla. Pa kaj! Na televiziji govorijo in kažejo še veliko večje neumnosti, kot bi bila tale. Briga me. Tekla bom, prišla bom v cilj, splazila se bom čez ciljno črto, če bo treba. Toda ponosna bom nase. In se bom zabavala! To bo moj dan.
In ne bom edina. Zagotovo ne. Več kot nas bo, bolj bo vsaka od nas zadovoljna.
Čeprav me je pa zdaj začelo skrbeti, kako se bom znašla v gneči večl tisoč gazel moje vrste. No ja, takšne misli in skrbi bom rajši prihranila za jutri, ko vam spet kaj napišem...
Vaša Dušica (dm@tekzazenske.si)
|
| |
