Novice

13. april 2010: Potrebujem spodbudo za skupne priprave

Živjo, punce!

Spet sem tu, vaša goflja. Medtem, ko se nismo slišale, sem dvakrat tekla. Dvakrat po pol urice. Sem se kar trudila (sem Marterjeva, ali nisem!?), skoraj duš(ic)o spustila (sem Dušica, ali nisem)... Po Vlastinem nasvetu sem si kupila tudi prijetno šumečo vetrovko (svetlo-modro). Ni bila predraga, pa tudi nihče se še ni obregnil vanjo. Prav ima, tale Vlasta... Ko gre za kilograme, se še nič ne pozna. Tudi ko gre za moje obilne obline, še nič nič novega in spodbudnega. Toda do plažnih dni je še nekaj časa. Tiste prijateljice in znanke, ki so (še) bolj aktivne, me tolažijo: prva sprememba je povsem duhovna (tudi to moram še začutiti), telesne pridejo kasneje.

Prebrala sem, da se v četrtek (15. aprila – moj plačilni dan!!!) začenjajo skupne priprave za 5. dm tek za ženske. V Ljubljani, Mariboru, Celju in Kranju, povsod ob 17:30 uri. Sliši se mamljivo, toda spet sem neodločna. Naj grem? Naj se izpostavim? Naj se osmešim? Saj sem vam že povedala, da sem bolj sramežljive vrste. Kaj bo, če ne bom mogla teči tako hitro kot druge... Kot druge gazele, veteranke dm teka (pa čeprav bo letos šele peta izvedba). Kako se bom počutila, če mi bo čreda za kakšnim mičnim trenerjem ali strašansko natrajnano (mislim natrenirano) trenerko pobegnila. In se bom, vsa obupana, upehana in razočarana, kar izgubila. Saj sem kar žilava, se ne dam tako zlahka... Toda manjka mi samozavesti. Kako naj tečem v skupini, ko pa že sama sopiham, da je kaj... Kako bi se zraven še pogovarjala?! Kako bi lahko sploh bila družabna.

Ne vem, res ne vem... Morda pa sem preveč neodločna in ne verjamem dovolj v svojo trmo in sposobnosti. Zadnjič, ko sem sama tekla po parku, sem opazila neko tekaško skupino. Bile so ženske in moški, vse in vsi malce mlajši od mene. Zraven je bilo kar nekaj takšnih, ki bi lahko zlahka pogrešali kakih pet kilc in več. Takoj sem pomislila, kako bi se počutila, če bi bila zraven. No ja, pri raztezanju in ogrevanju bi bilo zagotovo zabavno in prijetno. Ko takole na mestu skakljam in se pretegujem sama, se včasih počutim kar neumno. In si mislim: „Kaj si mislijo ljudje, ki me gledajo?!“

Toda tek v skupini...? Mar ni to preveč zahtevno zame? Morda pa le ni? Morda pa bi tudi druge, še posebej, če bi bile (skoraj) same ženske (no, kakšen dedec, še posebej malce mlajši, bi bil kar dobra spodbuda), ugotovile, da sem kar dobra Dušica. Da se tudi sredi tekaških naporov znam dobro zabavati... Morda pa bi me skupina spodbudila in bi lahko pretekla celo več kot zdaj. 40 ali celo 45 minut (ne da bi potem crknila od utrujenosti)...

Kaj mi je storiti. Imam dva dni za premislek, za zbiranje poguma. Morda bi se lahko jutri preizkusila (potem pa bi bila v četrtek utrujena?). Ne vem, res ne vem... Morda pa bi mi lahko z nasveti pomagale ve, moje tekaške prijateljice?

Naj ostanem (sama), ali naj grem (v družbo)? Kakšne so vaše izkušnje, v samoti ali v čredi tekačic, ki sledi trenerki (ali trenerju). Toliko razlogov je, da grem v skupino... In hkrati veliko drugačnih, ki me od tega odvračajo.

Se vam res opravičujem, toda spet vas prosim na pomoč. NA POMOČ!

Čeprav... Če prav pomislim, nas bo pa 5. junija 2010 v Ljubljani na 5. dm teku za ženske menda pet tisoč in še več... Se pravi, kar velika skupina...

Vaša Dušica, polna načrtov, hkrati pa tudi polna dvomov!

Pišite mi na dm@tekzazenske.si, lahko pa tudi preko facebooka.

13. april 2010: Vzpodbuda

Dušica kar korajžno in se vidimo v četrtek. Tam je veliko začetnikov, srednjih in ta hudih, imaš vsega - pa saj tečeš za svojo korist in v svoje veselje - včasih tudi "crkavamo" tja v hrib ampak je konec treninga toliko slajši in poln zadovoljstva. Najhuje se je zbrcati tja potem pa postopoma napredujemo! Pa saj veš brez muje se še čevelj ne obuje! Še enkrat se vidimo! LP Urša