Novice

30. marec 2010: Kako najceneje shujšati

Moje drage sotrudnice! Hvala Petri (Zamudi) za prvi odziv na moje pisanje. Res je lepo prebrati spodbudne misli. Seveda pa vem – saj smo babnice, kajne?! - da so si moje znanke in morda tudi kakšna prijateljica v resnici mislile: „Kaj se pa gre tale Dušica?!“ Češ, govorila je vedno rada... Zdaj pa bi še pisala. Naj rajši teče, da bo kaj iz nje...

Toda ne morem si kaj, da ne bi svojih pomislekov glede teka delila z vami. Bolj in več kot tečem, več vprašanj imam.

Na primer, zakaj sploh tečem? Bom odkrita: zato, da bi shujšala. Zato, da bi imela postavo, na katero bi bila ponosna. Ne želim biti trhla suhljad, kakršne so slavne manekenke. Saj jih pobira... Dobesedno. Ne želim pa biti niti takšna, kot je tista temnopolta ameriška igralka, ki je nedavno dobila Oskarja... Nekje vmes. To bo pravo. Rada bi bila med tistimi, ki zlahka smukne v hlače ne previsoke tekstilne številke. Rada bi oblekla krilo in – ne preveč izzivalno – brez skrbi pokazala moje krače. Poleti bi rada šla na plažo, pa ne tako, da bi pod široko majico skrivala odvečno salo, in se raje počila kam v manj opazen kot. Rada bi, da bi me moja otroka spodbujala, in da bi bil moj Dušan ponosen name. Rada bi mu ugajala, in to tako, da bi bolj ugajala sebi.

Salo na stran!

Čeprav tečem, dvakrat na teden po pol ure, pa še to počasi, še vedno ne vem, ali delam prav. Včasih me zamika kakšna izmed tisočerih diet, ki jih vsak dan ponujajo ducati revij. Prav čudim se, kako ženske samo s slom po hujšanju živimo celotno časopisno industrijo. Kaj trači? Ti nas niti ne brigajo. Diete – če ženske revije ne bi vsakokrat ponujale diet, jih ne bi niti povohale. Revije, namreč.

Toda, ali je tek prava pot? Se mar vendarle rajši ne bi šla kakšne diete? Nekaj prijateljic je bilo kar uspešnih, a še več jih je omagalo, ne da bi storile niti enega tekaškega koraka. Utrudile so jih diete... Moja znanka se je pred nekaj meseci navdušila nad neko sadno dieto. Sredi zime je uživala samo južno sadje in pila vodo. Za izvensezonske uvožene sadeže je zapravila celo premoženje. V prvem tednu je res izgubila dva kilograma – tako kot je pisalo v reviji, kjer je naletela na opisano dieto, potem pa se je ustavilo. Denarnica je še naprej hujšala, a moja znanka se je spet začela polniti. Končalo se je tako, kot si lahko mislite: z minusom na tekočem računu in plusom na tehtnici ter dokončno izgubljeno voljo.

Nekatere prisegajo na fitnes. Saj je luštno. Sem poskusila. Toda tudi telovadnice se naveličaš, zaradi obveznosti do otrok kdaj pa kdaj izpustiš seanso, pa je volje hitro konec.

Pri odločitvi za tek mi je – ne boste verjele – pomagal moj pokojni dedek Danilo. Joj, saj boste mislile, da sem padla v kakšne okultne kroge. Nič takega. Samo večkrat se spomnim njegovih besed ob nekem dogodku iz moje mladosti. V najstniških letih sem bila – saj sem o tem pisala zadnjikrat  - malce bolj polna. Ni mi bilo vseeno. Kar pogosto sem bila deležna posmeha. Hudo mi je bilo. Želela sem shujšati... Žarek upanja je posijal v nekem časopisnem oglasu, ki je ponujal tako rekoč čudežni „stomak eliminator“ (odstranjevalec trebuha). Šlo je za pripravo iz nastavkov za stopala, vzmeti in ročaja. Bilo je čisto preprosto – iz predklona si moral dvigniti ročaj, kar ni bilo lahko – zaradi vzmeti. Proizvajalec je obljubljal čudeže – vsakodnevna vadba po nekaj minut naj bi kmalu „eliminirala“ odvečne kilograme. Problem je bil v ceni – naprava je stala, če se prav spomnim, kakih 40 tedanjih nemških mark, kar ni bilo malo. Sitnarila sem iz dneva v dan za „stomak eliminator“, se redila in težila... Moji starši so bili že čisto obupani, pa čeprav se jim je pripomoček zdel povsem nesmiseln. Meni pa se je zdel tako imeniten, rešitelj vseh mojih težav. Ko pa sem nekoč o moji težavi in starševskem nerazumevanju potožila dediju Danilu, pa je ta odvrnil: „Duška moja!“ (tako me je klical). „Jaz vem za veliko boljši in cenejši pripomoček kot tale tvoj „stomak eliminator“, je dejal z žarom v očeh. „Kaj, povej!“, sem ga napadla. „Ena beseda in komaj tri črke: tek,“ je dejal dedi Danilo. Kako sem bila presenečena in jezna obenem. Dedi Danilo je bil korenina, navdušen tekač, suh kot trlica, umrl je pred nekaj leti, star 84 let...

Zdaj vem, kako prav je imel. In kako prav so imeli moji starši. Tek je prava stvar. Čeprav se je težko spraviti k njemu. Verjamem tudi – in prav o tem mi je pripovedoval dedi Danilo – da lahko tek postane lepo dopolnilo k življenju. Hujšanje postane drugotna stvar, nekakšen stranski učinek. Tek nam pomaga ko boljšemu počutju, k občutju svobode in zdravja.

Toda eno so besede, drugo so dejanja. Ko bi doma imela vsaj malo spodbude. Ko bi z menoj tekel še moj Dušan!? Tudi on ima najmanj kakih pet kilogramov preveč. Toda njemu se ne ljubi...

Se bo pa meni.

Drage punce. Vaše branje me je spet navdalo z energijo. Želim uspeti. Želim doživeti to, kar mi je svetoval dedi Danilo. Zdrava prehrana je že v redu. Mora bit'! Ničesar slabega preveč in nič dobrega premalo. Bom tekla. Se bom matrala. Saj sem Dušica Marter!

Sploh pa me naprej žene tudi misel na 5. dm tek za ženske. Tu moram biti zraven. To je moj cilj... Se popravljam, to je moj prvi cilj, potem pa upam na druge. Dedi Danilo je veliko tekel sam. Kako je to lahko počel, ne vem... Toda meni je lažje, ker nisem več sama. Ker vas je toliko! Ker nas je toliko!
Skupaj bomo zmogle. Saj smo babnice, kajne?!

Pa pišite mi kaj na dm@tekzazenske.si. Odkrila sem tudi super spletno stran za takšne, kot smo me: www.aktivna.si. Tam nam svetujejo tudi strokovnjakinje in strokovnjaki. Naslednjič vam bom kaj napisala v torek, 6. aprila!

Vaša Dušica Marter!

30. marec 2010: Odgovor Sanje na kako najceneje shujšati

Draga Dušica,

danes sem začela spremljati tvoj (upam, da mi ne zameriš če te tikam) tekaški/življenjski blog. Sama sem s  tekom začela pred slabim letom iz istega razloga kot ti - da izgubim odvečne kilograme. Pri svojih 160 cm sem imela kar 85 kilogramov! Stara sem, še ne 23 let in v enem trenutku sem se zamislila nad seboj... V cvetu mladosti, pa ne naredim nič zase... Nobene kondicije... NIČ! Samo slaba volja. Ker sem poskusila že precej diet sem bila tokrat odločena. Konec z dietami, treba je spremeniti življenje. In tek mi je pri temu pomagal. Začelo se je seveda počasi, sopihala sem kot lokomitiva :) Poleg gibanja sem dodala v prehrano več zelenjave (no, ogromno zelenjave) in odločeno nič prenažiranja v poznih urah. Danes imam dobrih 15 kg manj in se počutim odlično. Še par kilogramov pa bom popolnoma zadovoljna. Lepo je, ko človek naredi nekaj zase. Nekdo drug ne bo prav nič ukrenil namesto tebe.

Želiš si, da bi se ti pridružil tudi mož. Lahko ga vprašaš in povabiš. Čeprav jaz mislim, da je to čas, ki je lahko v celoti posvečen tebi. Čas ki si ga sama podariš, urediš misli in pozabiš za tisto uro na ostale. Seveda smo ljudje različni, enim odgovarja tek v dvoje (ali troje...), drugim je spet večji užitek, če tečejo sami. To boš seveda še spoznala.

Želim ti obilo tekaških uspehov, čimveč doseženih ciljev. Čestitke k novemu življenju!

Lep pozdrav,
Sanja