Novice

6. april 2010: Klic na pomoč

Živjo, punce!

Spet sem jaz, vaša Dušica. Upam, da ste imele lepe praznike in da ste kaj tekle. Jaz sem enkrat in ni mi žal. Morda mi je žal le, da nisem tekla večkrat. Toda, saj veste. Prazniki pomenijo več časa, predvsem za družino, potem pa se je še težje kot sicer spraviti ven. Še posebej, če vsi od nas, žena, pričakujejo, da jih strežemo od spredaj in od zadaj. Slavnostno kosilo, barvanje jajc, pomivanje posode, sesanje… Dan žena? Hitro minljivi sen, ki je že skoraj že mesec nazaj! Materinski dan? Mnogi se ga še niso navadili. Pa smo spet tam, pri ženam in materam manj prijaznem vsakdanu, kjer smo vse v enem: delavke, gospodinje, matere, žene… Kako naj ob takšnih praznikih ostane še kaj časa za tek.

Ah, kaj pa govoriš, Dušica, boste rekle! Rajši ne bodi tako gobčna. Vzemi si čas, pojdi na tek… Tako kot moja stara prijateljica (poudarek je na prijateljica) Verica, ki je postala prava vernica teka. V zadnjih petih letih je shujšala za deset kilogramov. Zdrava je kot dren, kar pomladila se je (jaz pa sem mislila, da so bolj polna lička najboljše pomlajevalno zdravilo za gube!). Zadnje čase jo kar malo zbadam, ko jo kličem Rožica (saj je res prav vzcvetela!), v bistvu pa ji zavidam.

Torej, tale moja Verica-Rožica… Res je kot pisana rožica. Tudi oblači se tako, ko teče. Zgoraj živobarvna in oprijeta majica rožnate barve, prek katere je imela v hladnem obdobju oblečeno vetrovko svetlo modre barve. Črne pajkice so, kot pravi, obvezne, ker najbolje poudarjajo dobro linijo, hkrati pa naj bi dobro skrivale malce manj nabuhlo… Spodaj pa supermoderni živozeleni športni copati, ki kar bodejo v oko.

Malce se mi je zdelo čudno, da si upa takole načičkana na tek. Vsak jo takoj opazi, tudi takšni morda, ki nimajo najboljših namenov. Jaz sem se vedno držala drugačnega pristopa: biti manj opazna, kot nekakšna siva miška, ki jo vsak prezre. Tudi zaradi moje malce bolj polne postave. Saj veste… Saj razumete… Pa še presneta sintetika, sem si dolgo mislila… Nazaj k naravi! Naj bo bombaž. In sem tekla ter se potila v bombažnih majicah in trenirkah. Naj se vidi znoj, če se že mora.

Toda moja Verica-Rožica pravi drugače: sintetika ni nič hudega. Naj bi bila celo boljša, lažje in hitreje naj bi se prala in sušila, materiali in barve so bolj obstojni. Kričečnost oblačil pa ima menda prednost tudi v tem, da je bolj vidna v prometu, sploh, ker ima na majici in celo hlačah odsevne črte. In, pomislite, ima tudi nogavici, ki sta prilagojeni desni in levi nogi! Kaj takega! Je to res potrebno?

Ker sem po naravi firbčna (in katera od nas ni, si kar lepo priznajmo), sem nedavno šla v športno trgovino in pomerila oprijete pajkice, pa sodobno majico… Nogavic za levo in desno nogo rajši nisem, me je bilo kar malo sram. Ampak v ogledalu sem si bila pa s sodobno sintetično opremo všeč. Pa še draga ni bila, ker pač ni bila neka huda znamka…

In kaj zdaj!? Mar naj odložim bombažno trenirko in majico? Naj se izpostavim še z opremo… Že kar vidim in slišim mojega Dušana… »Kaj pa je zdaj to?! Greš na maškarado?!,« bi se mi posmehoval… Otroka ne bi rekla ničesar, to vem… Toda kaj bi bilo med tekom… Bi me boljše tekačice in tekači gledali s prezirom… Češ, kaj se pa sili tale debeluška… Naj rajši obleče svoje debele trenirke (čez debelo rit) in naj nas ne oponaša… Manjka ji še na stotine kilometrov (in ima še na desetine kilogramov preveč)?

Ali bi res tako mislili? Kaj menite ve, moje zaveznice in dopisne prijateljice? Naj grem na sintetiko, ali naj se še bolj zakopljem v bombaž? Ali obleka ne naredi samo človeka, pač pa tudi njegovo višjo obliko – tekača. In sploh, tekačico…

Tole je klic na pomoč. Sem tako neodločna. Marsikaj želim izvedeti, pa si niti ne upam vprašati. Narava pa kar kliče in vabi… Tudi na 5. dm tek za ženske 5. junija… Brskam po spletni strani www.aktivna.si. Tam je veliko odgovorov, ampak topla beseda sotrpinke in soneodločenke bi mi še bolj pomagala.

Punce, na pomoč!

Vaša Dušica (dm@tekzazenske.si)

7. april: O klicu na pomoč

Draga Dušica, malo sem se nasmejala !
Menda ja ne misliš resno, da bi se ti mož smejal s takimi pripombami !? Naj ti povem, na svojem začetku sem bila tudi bolj navdušena nad večjimi številkami, da bi kaj skrila, pa nad bombažno majico, pa sem si hitro premislila. Veliko sem ubogala moža in si prebrala in resnica je samo ena : v tisti sintetiki, pravem tekaškem oblačilu tečeš in ostaneš suh in tu je razlika in užitek. Ko sem oblekla prvič pravo tekaško majico, si nisem oblekla nikoli več bombažne. Izbira je velika, za vse žepe , postave in želje in ni se težko obleči za tek ! Pa le korajžno, svetujem vsem, saj danes ni več tako, kot je bilo pred leti ! Danes je koristnost teka in gibanja opisana v vsaki reviji in časopisu in te na cesti ne gledajo več tako neumno kot včasih, danes pade le redko kaka nora pripomba – danes večkrat slišiš : DOBRA JE, DA TO ZMORE !!! Veš, s tem, ko se oblečeš v tekaški dres in greš tečt, pomagaš morda še komu do lažje odločitve, da še kdo postane tekač, nekdo, ki je razmišljal, pa ni imel poguma. . .
Sedaj pa ti želim še veliko zadovoljstva v teku in v pisanju bloga, lepo pozdravljam tebe in vse tekačice, ki jim želim, da bi se pogumno podale v trgovino po tekaško opremo, v kateri bi se počutile najlepše in najboljše !

Vlasta