Novice

11. maj 2010: Tečem, torej sem?

Veliki dan, 5. junij, se nezadržno približuje. V nekaterih trenutkih se zdijo dobri trije tedni tako veliko, ko pa človek – še posebej ženska – podvomi v svoje sposobnosti, pa tako presneto malo. Ali bo vzdržala moja sapa, ali bodo noge po skoraj petih kilometrih še lahko kolikor toliko nosile moj (preobilni?) život? To so prava vprašanja, ne pa „biti ali ne biti“... Iti ali ne iti (na tek)?! Priti ali ne priti (na cilj)?! Se potiti ali ne potiti?! Zdaj nas mnogi prepričujejo, da se bodo tisti konec tedna, ko bomo družno tekle na 5. dm teku za ženske, odločalo še o veliko bolj usodnih vprašanjih? Ljudje moji, punce moje, kaj pa je lahko sploh še bolj pomembnega od tega, kaj smo in kako živimo. In predvsem, kako lahko storimo kar največ za naše najljubše. In kako lahko storimo največ? Tako, da smo zdrave, vzdržljive, zadovoljne same s seboj in optimistične. In res, se moram kar malo pohvaliti, tako se počutim, ko pretečem tistih nekaj kilometrov. Tudi če so trije, pa še ti bolj po muki, vem, da mi ni uspelo narediti nekaj dobrega samo zase, pač pa sem tako storila nekaj za moje najdražje. Zato tudi vem, da nikoli ne tečem sama, pa čeprav sem brez družbe.

Ko pa smo pri družbi: prejšnji četrtek sem šla na dm-trening. Opogumila sem se in ni mi bilo žal. Koliko dobre volje, koliko pozitivne energije?! Koliko dobrega zastonj (a ne zaman)! Predvsem pa tovarištva v najboljšem pomenu te besede. Ni pomembno, kakšne smo, koliko sala imamo preveč, kakšne tekaške copate ali cote na sebi ima katera od nas – tekle smo, slabemu vremenu navkljub. Ene bolj hitro, druge (med njimi jaz) bolj počasi... To je bil festival športne solidarnosti, ki je v našem norem sodobnem svetu bolj pomembna kot kdajkoli poprej. Ne gre le zato, da med tekom pozabimo na težave. Saj jih imamo vse... Gre zato, da med tekom lahko uredimo naše misli. Seveda mislimo tudi na tek, a hkrati lahko mislimo tudi na druge stvari. Jih premislimo, morda celo rešimo. Se odločimo (kar je pri nas, ženskah, še toliko težje). Naučimo se gledati okoli, v naravi vidimo stvari, mimo katerih smo prej hodile mimo, ne da bi jih opazile. Poslušamo ptice, šelestenje listov, postanemo pozorne na svet okoli nas. Še niste tako daleč? Jaz pa sem, se moram kar malo pohvaliti. Očitno tek name že vpliva bolj, kot si mislim. Postajam bolj samozavestna, približujem se takšni Dušici, kakršna bi rada bila. Saj ne, da sem s seboj nezadovoljna. A odkar sem tekačica, se bolje počutim v svoji koži, pa čeprav je pod njo še vedno malce preveč odvečnih kilogramov. Tečem, torej sem? Kje sem že slišala nekaj podobnega? No ja, morda pa zdaj res že pretiravam, tako da je bolje, da končam.

Ker pa sem se prav med pisanjem tega pisma prepričala, da komaj čakam na 5. junij, pa to pomeni tudi naslednje: zaradi velikega pričakovanja se bodo dnevi in kilometri, ki jih bom dotlej še pretekla, kar vlekli.

Tudi vam, drage sotekačice, želim kar se da dober tek.

Vaša Dušica (dm@tekzazenske.si)