22. april 2010: Poslušanje glasbe med tekom?
Vaaaaaaaaaaau! Res se opravičujem za pozno pisanje (ali ga kdo sploh pogreša), toda za menoj je tekaški teden. Upoštevala sem Uršin nasvet in se udeležila prvega skupnega treninga de-emove črede. No ja, tako, povsem na svoj način. Minuli četrtek sem jih opazovala z varne razdalje, kot levinja pred napadom na antilope. Ko sem videla natrenirana dekleta, so se mi res zdele poskočne kot afriške sestre srn. Sama pa se zagotovo nisem počutila kot levinja, pač pa bolj kot kamela. Ali, če se vrnem v Evropo, ovca. Rekla sem si: najprej naj vidim, kako bo. Kar nisem mogla verjeti, koliko pogumnih tekačic se je zbralo. Tako sem se jim, ko so se pognale v drnec, spet iz varne razdalje, pridružila. Skušala sem držati tempo, pa je kar šlo. Videla sem, da uživajo, čeprav so se nekatere navzven kar hudo mučile. Pa je tudi mene potegnilo. Zdaj razumem, kaj je to moštveni duh. Spoznala sem, da je tudi tako individualni šport, kakršen je tek (in borba s samo seboj) lahko prav družabna zabava. Morda je problem samo v zadihanosti, ko ni možno klepetati. Poleg tega sem opazila, da so nekatere sredi klanca navkreber pričele hoditi. Verjamem, da je to smiselno (tudi sama sem tako dobila opravičilo, da ne vztrajam do konca. Ali pa bi morda morala. Sicer pa, redno obiskujem spletno stran www.aktivna.si, ki je zelo koristna, pa niti tam nisem dobila čisto praktičnega nasveta: ali se lahko med tekom na glas pogovarjam. Pa ne sama s seboj, pač pa s kakšno prijateljico. Saj veste, gobčna sem, o vsaki stvari imam kaj povedati. Kaj naj storim, ko mi med tekom zmanjka sape. Če se vrnem k prejšnjemu četrtku – bilo je luštno in danes, če bo vreme naklonjeno, bom spet prišla. Morda se bom celo malce bolj približala čredi.
Prvi skupinski trening, pa čeprav zaradi moje zadržanosti ne povsem skupni, mi je vlil novih moči. Kasneje sem šla še dvakrat na tek. Sama. Med opazovanjem drugih tekačev in tekačic, v kolikor sem svoj utrujeni pogled sploh lahko dvignila od tal, sem videla veliko takih, ki so med vadbo poslušale (poslušali) glasbo na slušalkah. Pa sem si mislila: kaj, zaboga, poslušajo. Kakšno glasbo? Morda predavanja? Nasproti mi je pritekla mladenka, ki je bila tako vživeta v poslušanje, da me je skoraj podrla. No ja, če bi se zaletela vame, bi jo skupila ona. Saj imam manjmanj 30 kilogramčkov več (pa še težji značaj). Pomislila sem, da posluša kako filozofsko zvočno knjigo. Prav med poglavjem o eksistencializmu bi se zbudila – bum – in bi bila na tleh. Že dobro, da sem odskočila. Bila sem prav ponosna, kako hitro sem se znašla. In ostala nepoškodovana…
Razmišljam o tem, ali bi tudi sama zmogla poslušati glasbo med tekom. S kakšno poskočnico Čukov bi mi bilo morda lažje. Letos bodo spet igrali na 5. dm teku 5. junija v Ljubljani. Kaj menite, sotrpinke, bi me glasba še bolj ponesla, ali pa bi bila zame, ki še nisem tako vešča teka, lahko celo nevarna.
Pa še ena možnost bi bila. Predvčerajšnjim sem srečala celo nekega tekača, ki se je med tekom pogovarjal po prenosnem telefonu. Fanatik. Dve leti nazaj bi bila pripravljena verjeti, da je kakšen borznik, ki prodaja tečaje po vsem svetu. Mar takšni tipi niso propadli in obubožali? Pa sem pomislila: kako bi bilo, če bi med tekom mojemu Dušanu dajala navodila, kje naj pospravi in kaj naj skuha?! In otrokoma naročala, kaj naj kupita v trgovini. To pa bi bilo nekaj, kajne. No ja, tega zagotovo ne bom nikoli doživela. Najbolje bo, da pozabim na tekaški telefon.
Toda glasba?
Pišite mi, sporočite mi vaše misli. Naj se vam ne zdim trapasta. Mislim hitreje kot tečem. Takšna pač sem.
Se vidimo na treningu. Jaz bom tista, ki vas bo opazovala od daleč. Ampak zraven pa bom. Vsak četrtek bližje!
Vaša Dušica (dm@tekzazenske.si)
