Novice

4. maj 2010: Jutri pa ponovno na tek

Drage punce, drage sotrpinke,

Spet sem tukaj, vaša Dušica. Zadnje čase sem bolj malo tekla, zato me je bilo kar sram pisati. Bili so prazniki… In zakaj, boste dejali, nisem tekla, ko pa je bilo časa za tek še več kot sicer. Saj prav v tem je pa problem. Več ko imaš časa, manj ga izkoristiš zase in za svoje zdravje… Mar ni tako? Se mar prav zato prazniku reče praznik… Ker se počutiš prazno. Ker se vse nekako vrti v prazno? Moja prijateljica Neža (ki jo zaradi zbadljivosti redno kličem »Bodeča Neža«) mi je prav včeraj očitala mojo omahljivost. Češ, da mi je sprememba urnika iz napornega vsakdana v praznično praznino v resnici kar godla. Da je bila prav dober izgovor sami sebi za lenobo in prelaganje odgovornosti (oziroma teka) na naslednji dan (in naslednji dan in naslednji dan)…

Če si priznam in se samokritično popraskam za ušesom, je imela prav. Vmes sem tekla samo enkrat, pa še tedaj se mi ni dalo. Mesto je bilo zaradi počitnic prazno, z družino smo se odpravili na nekaj izletov, ki pa so bili bolj uživaški kot aktivni. Zato se danes, ko si duš(ic)o lajšam s pisanjem, prav živčno sprašujem: kdaj bom tako dobra tekačica, da bom v teku zares in preprosto uživala. Koliko bom morala še pretrpeti? Koliko kilometrov poti pomočiti s svojim znojem? Koliko kalorij še pokuriti? Šele zdaj prav razumem zgodbo o Sizifu (morda pa je bila v resnici Sizifovka) in njegovih večnih mukah. Nikoli konca… Kaj pa obljube o luči na koncu tunela?

Zadnji dnevi so poleg tega tako spremenljivi. Vreme ni nič kaj vabljivo. Ko sem danes pogledala na koledar, sem se kar zgrozila: jutri je peti maj, natančno mesec dni do petega dm teka za ženske. Ježeš! Še mesec dni, meni pa se nič ne da. Izgubila sem aprilski zagon, počutim se tako težko, neokretno, debelo… In kaj, če bo tudi v četrtek deževalo. Bom šla na skupinsko vadbo (od blizu ali od daleč). Saj me bo še kap, sploh, če bom v gruči živahnih deklet, ki so iz dneva v dan bolj pripravljene in dobre volje. Jaz pa takšna, kakršna sem…

Kaj naj storim? No, moja Bodeča Neža ni imela prav nič sočutja z menoj. Nič, stara, je rekla (da je kar zabolelo): superge na noge, pajkice na rit, majico čez glavo, pa na tek… Tek je najboljše zdravilo za lene, neodločne in naveličane. Pa je šla. No, stekla, bolje rečeno. Ko gledam njo, se vse zdi tako preprosto in lahkotno (je bodeča, je pa tudi suha, da je skoraj ni več nič skupaj). Saj nisem niti vedela kaj bi… Ali naj bi jo občudovala ali pa zasovražila. S tekom vred.

Zbiram moči in pogum, da se vendarle odpravim… V dež, če bo treba. Vsem čudnim pogledom mojega Duška in otrok navkljub… In sosed, ki si bodo mislile: »Pa saj se je tej Dušici čisto zmešalo. Gre na tek, v dežju, bo še pljučnico staknila…!« Vidite, prav v tem je problem… Kako naj se ponosno in odločno postavim po robu takšnim zlobnim opazkam, ko pa še sama nisem prepričana, ali delam prav.

Ko bi vsaj kaj naredila!

Rekle boste, tipična babja neodločnost. Kakšen dedec (in Bodeča Neža) bi se že zdavnaj odpravil na tek. Seveda, ko pa ima doma gospodinjo, perico in čistilko (v eni osebi). Ko gospod ves moker in blaten priteče domov, samo odvrže s sebe opremo, ki se potem – tako si pač misli – kar sama od sebe očisti, opere in posuši. Ter zloži v omare… Na trenutke sem prav vesela, da je moj Duško bolj lene sorte. Da se mu nikamor ne da.

Res ne vem. Očitno sem v krizi. Čakam na rešitev, čeprav dobro vem, da je rešitev zelo blizu. Kje? V meni! Samo odločiti se je treba. Toda kdaj? Samo ne danes?!

Ne vem, morda pa danes res ni pravi čas. A ne bom se dala. Kako že gre tista pesem: »Ne bom šla na kolena?« Ali nekaj podobnega? Ne vem niti, kdo jo poje. Meni so že ljubši Čuki. Že ves dan mi v glavi odzvanjajo »Krokodilčki v očeh…«

In… Zdaj vem: jutri bom jaz imela krokodilčke v očeh. Tako divja bom, da bom šla na tek… Ne bom točila krokodiljih solz, pač pa se bom kot najbolj divja krokodilka podala na tekaško pot. In jo pregriznila, če bo treba.

Da, jutri. Pazite se, divja krokodilka na progi! Pa ne bojte se. To bom samo jaz, vaša Dušica Marter (dm@tekzazenske.si). In potem v četrtek, in v petek…

Vaša Dušica (dm@tekzazenske.si)