Novice

Spoštovane punce, prijateljice, kolegice, uživa(ži)čke in sotrpinke… skratka vse, ki želite sodelovati na 5. dm teku za ženske 5. junija 2010 v Ljubljani!

Naj se vam predstavim. Sem ena od vas, punca srednjih let in srednje postave, kar pomeni, da me je v primerjavi s shujšanimi trlicami, ki se imajo za manekenke, malo preveč skupaj. Ampak sem pa dobra dušica. To je vedela že moja mama, ko mi je dala tako ime. Skratka, sem Dušica in tako me lahko tudi kličete. Imam družino, dva otroka – najstnika - hčerko Dašo in sina Domna, ki sta moj največji ponos in največja skrb obenem. Zdaj sta najstnika, zato je z vsakim letom, ki ga dopolnita, moja skrb še večja. In ne smem pozabiti niti mojega najdražjega, moža Dušana. Najdražji je zato, ker me stane največ živcev. Saj me ima rad – kakor imam jaz rada njega. A kaj, ko mi v gospodinjstvu ne pomaga prav nič, razen da včasih odnese smeti, pa še tedaj se razburja nad ločevanjem odpadkov. A moj Dušan je tudi dobra duša. Tako sva se našla – on Dušan in jaz Dušica.

Saj čisto dobro shajava, čeprav je zadnje čase malce preveč živčen. Saj si verjetno mislite. Služba, kriza… Potem pa še moj tek.

Pa ne tisti tek po hrani. Se je ne branim, priznam. Saj rada dobro pojem. Saj kuham.

Gre za to, da sem se končno – po številnih letih odločanja – zdaj zatrdno odločila, da bom tekla. Številne prijateljice so že poskušale. Nekaj jih je omagalo, še preden so prav začele. No, začele so tako, da so si kupile pisane superge in še bolj pisana oblačila. Ko pa je bilo potrebno začeti teči, pa je naenkrat zmanjkalo časa in volje. Pa poguma, bi dodala jaz.

Jaz pa imam tudi pogum. Da ne pozabim. Moje dekliško ime je Krč. Pa mi ni bilo prijetno, ko sem bila še mlada. Res sem bila bolj nerodna. Na srednji šoli so se iz mene tudi norčevali. »Zakrčena Dušica!« Tako so zlobni sošolki (in v mislih, sem prepričana, tudi sošolke) klicali za menoj. Iz same žalosti sem se basala s sladkarijami. Zato sem bila tudi malo bolj polna.

Pa sem spravila dol, te presnete kile! Ko sem spoznala mojega Dušana. Bil je tako prijazen! Kar verjeti nisem mogla. Pa sem se tako zaljubila, da sem nekaj časa kar pozabila jesti. No, odtlej sem samo še malo preveč polna. In pišem se Marter.

V tem slogu je tudi moje življenje včasih ena sama matrarija. Če se samo spomnim nosečnosti in obeh porodov, pa letanja sem in tja za otrokoma. Če pomislim, še dobro, da me ni kap.

O službi vam rajši ne bi tožila. Imam jo, vsako leto je težje, a vendarle… Vzame mi kar dosti časa in predvsem energije. Da o delu doma sploh ne govorim. Kuhanja, pranja in čiščenja prek glave je preveč, potem pa še sitnarijo… Otroka mi že pomagata, Dušan pa… Saj sem vam že napisala.

Če se vrnem k teku – odkar tečem… No ja, če priznam, sem začela šele v teh dneh, me moj Dušan kar malo postrani gleda. Ko pride iz službe in mu rečem – »Kosilo je na štedilniku, dragi, pogrej si ga, jaz pa grem na tek!« - me kar malo čudno pogleda. A si nič ne upa reči. Verjetno ima slabo vest. Včasih je bil kar kaveljc, veliko smo hodili v planine, on pa je tudi tekel in občasno sodeloval na kakšnih prireditvah. Deset kilometrov tu, celo petnajst tam… Pa je opustil, ko je dobil novo službo. Čeprav mislim, da so kriva njegova kolena…

Torej – nič ne reče, ko grem. Tudi vpraša nič, ko se po slabi uri vrne. Kot da se ni nič zgodilo. Kot, da bi kaj zameril. Jaz pa tudi nič. Otroka niti ne opazita, imata svoje dejavnosti. Ker se o tem nimam s kom pogovarjati, bi svoje tekaške izkušnje rada delila z vami. Zato bom pisala moj skrivni dnevnik. Saj Dušan po internetu prav nič ne brska, ker se mu to zdi preneumno. Tako ne bo nič izvedel, 5. junija pa bo videl. Čudež! Kakšna »Zakrčena Dušica!«. Zmatrana Dušica bom, ampak ponosna po svojih petih kilometrih. Pa toliko babnic na kupu. Kar sapo mu bo zaprlo. Hotel bo kaj reči, pa ne bo mogel…

Se vidimo na teku in se beremo na moji tekaški strani!

dm

24. marec: Odgovor sotrpinke Petre

Pozdravljena!
 
Prav užitek mi je bilo prebrati tvoj skrivni dnevnik, ker sem v njem videla tudi sebe.
 
Najprej naj se predstavim; moje ime je Petra in se pišem Zamuda ( poročena ) - tako, da tudi jaz marsikatero slišim na svoj račun. Stara sem 35 let, ups, skoraj 36, in imam tri otroke, punce, stare 15, 9 in 4 leta. Imam tudi moža, ki za razliko od tvojega prav rad odnaša smeti in tudi rad kuha.
 
No, v novembru 2008 sem se odločila, da bom začela teči. Najprej sem tekla vsak dan, malo krajše razdalje, nato daljše s kakšnim dnem premora. In tako pol  leta do DM teka. Doma so se mi smejali, in nikakor niso verjeli, da bom imela toliko volje in moči, da bom recimo po popoldanski službi, ki traja do 20 ure, potem ko sem spravila otroke spat, malo pospravila stanovanje, šla še teč. Ovira ni bilo ne slabo vreme, ne pozna ura.
 
Napočil je čas DM teka, ki je bil moj prvi organiziran tek. Bilo je super. Od organizacije do proge. Najbolj nepozaben pa je prihod na cilj. To je nepopisen, nepozaben trenutek, ki ga nikoli ne pozabiš.
 
Tekov sem se udeleževala še naprej in vsak je dodal še
en + v moji tekaški karieri. Vsak je po svoje dosežek, sploh, ker vidim, da če je volja, se da vse. Vztrajaj, ne bo ti žal.
 
Lep pozdrav !                            

Petra

26. marec: Vlastin klepet z Dušico

Ej Dušica, si pogledala fotogalerijo prejšnjih let ? V vsaki od nas je zgodba, zgodba podobna tvoji…., zgodba, ki je malo drugačna od tvoje….,zgodba…. No, pri vseh teh zgodbah pa je ena beseda, ki nas druži: TEK ! Niso važni ne kilogrami, ne starost, ne velikost, važna je volja, volja, da narediš nekaj za sebe. Tečem že kar nekaj let, verjetno pa bi ti bila lahko tudi po letih mama, pa ti samo nekaj povem: tek te utrdi, te ozdravi in ti da moč, telesno in duševno. Vztrajnost se obrestuje in lahko rečem, da je tek nekaj najlepšega, kar ti narava nudi. Samo vzeti si je treba, saj prav nič ne stane, samo urico časa, nič drugega. Lepo mi je čitati tvojo zgodbo, tvoj začetek, saj se mimogrede spomnim svojega začetka … Veliko vztrajnosti, lepih uric na teku in dobre volje ti želim! Za vsakim vogalom je lahko cilj in na vsakem cilju je nasmeh na obrazu in v vsakem nasmehu je sreča, sreča, ki nam daje zopet novo moč, da zmoremo še več.
Pa en lep tekaški pozdravček!

Vlasta