V pričakovanju 12. dm teka za ženske 

 

dm tek je tek za ženske. Najprej zato, ker vsaka udeleženka dobi veliko vrečko bolj ali manj uporabnih daril. Saj vemo, prava ženska se najbolj razveseli prisrčno nekoristnih stvari. Potem je to ženski tek zato, ker tečeš v množici. »Občasno« se ženske rade grupiramo in uprizorimo cel spektakel iz »ohanja« in »ahanja« ter hihitanja brez razloga. Seveda je to najboljši tek za ženske, saj prideš tja v družbi prijateljic.

 

Mož je v nujnem primeru lahko le spremljevalec – če ga potrebuješ za prevoz ali da pazi na tvojo garderobo. Drugače pa na tej prireditvi moški stojijo bolj tam nekje zadaj, ob robu, na varnem, da evforični estrogenski mimohod ne zamaje njihovega notranjega miru.

 

Ker tek poteka v Tivoliju, je nemogoče hitro teči, saj ženske v enakih majicah živih barv zamašijo večino poti. Kar ni nič hudega, saj si na ta tek prišla le pošteno poklepetat s prijateljico ali dvema. Tudi ni zaželeno, da se preveč prepotiš, saj ti to pokvari frizuro.

 

Ko sem se po svojem dobrem letu in pol rednega tekanja zaželela majčkeno preizkusiti tudi na kakšni tekaški prireditvi, mi je mož gladko zamolčal, da obstaja dm tek za ženske. Takrat bi bila to zame idealna preizkušnja. Pet kilometrov bi bilo čisto dovolj za prvo spogledovanje s prireditvenim ritmom. Pa sem uboga reva morala kar na tako resno zadevo kot je Ljubljanski maraton in sem komaj preživela najkrajšo razdaljo, ki je bila tistega leta 9,2 km. Le zakaj mi ni povedal za dm tek? Ali res ni vedel? Sama takrat še nisem raziskovala slovenske tekaške scene, zanašala sem se na moževe informacije, saj je bil že dolgoleten izkušen tekač, jaz pa zelena začetnica.

 

Nekaj tednov po komaj preživetem krstu na Ljubljanskem maratonu, pa je k nam prišel na obisk možev prijatelj. Kakšno besedo smo rekli tudi o teku in ves navdušen je začel razlagati, kako njegova žena uživa na »eni taki luštni ženski prireditvi«. Morda ga je moj mož gledal nekam postrani, morda ga je celo brcal pod mizo, ampak »škoda« je bila že storjena. Jaz sem bila takoj navdušena, mož je dobil moj karajoči pogled in seveda me je moral takoj naslednjič peljati tja, kamor si res ni želel. V Tivoli na dm tek za ženske. Biti spremljevalec svoji ženski na tej prireditvi je resnično dejanje velike ljubezni. Moj mož je to potem nekako stoično prenesel in celo preživel.

 

Kako se pripravimo na dm tek za ženske?

 

Na voljo imamo dobra dva spomladanska meseca, da začutimo prebujanje energije in željo po gibanju. Odpremo omaro in pobrskamo med tekaškimi oblačili iz pretekle sezone. Razmislimo, kaj je še primerno za trenutne modne smernice in preverimo, če se kateri kos slučajno ni preveč skrčil med ležanjem v omari čez dolgo zimo. Če je potrebno, je pač najprej treba iti po nakupih. Pazimo, da so oblačila barvno usklajena s supergami. Potem peljemo športno opremo malo ven tekat, da vidimo, če gre. Seveda je najbolje, če to naredimo v družbi prijateljice ali dveh. Najpomembneje pri celi stvari pa je, da izberemo svoj krog ženskic, ki jih bomo navdušile, da bodo šle z nami v Tivoli klepetat pred prireditvijo, med tekom in praznovat po uspešno zaključenem teku. Take vznesenosti ne doživiš niti na nogometni tekmi, čeprav o tem ne vem veliko, saj še nisem bila na nobeni – nogometni tekmi, namreč.

 

Ko imaš krog izbrank, sledi natančno in dolgotrajno usklajevanje, kdaj boste skupaj trenirale. To je praktično neizvedljivo, saj imamo vse kup domačih in službenih obveznosti, pa se dobimo vsaj na kavi, da dorečemo strateški plan dogodka. Seveda se potem pogovarjamo o otrocih in moških boljših polovicah. Na dan prireditve smo vse malo živčne. Zavedamo se, da smo precej premalo tekle. Naredimo pa veliko skupinskih in posameznih fotografij, saj smo tako »luštne«. Takoj jih objavimo na družabnih omrežjih.

 

Množica žensk v enakih majicah na tistem travniku v Tivoliju je močno doživetje. Kar brenči od pristne ženske energije. Med nami se ne čuti tekmovalnosti, ampak le željo po dobrem druženju in uspešnem zaključku. Skupina Čuki nas spravlja v igriv ritem. Nekaj moških in ženskih izklesanih postav pa nam na odru dela skomine in nas navadne smrtnice poskuša spraviti v pravi športni pogon.

 

Potem končno start. Zdaj bo, kar bo. Kolona žensk se začne premikati. Kmalu ugotovimo, da ni razloga za skrb. Pot je speljana večinoma po gozdu in lahko v miru klepetamo, saj se zaradi gneče tako ali tako ne da hitro teči. Joj, kako smo bile enkrat navdušene nad mladeniči ob progi, ki so imeli tiste navijaške »cofe« in so nas tako spodbujali. Režale smo se na vsa usta. To je to. Uživamo. In z vriskanjem in dvignjenimi rokami pridemo v cilj. Presrečne in olajšane, da smo zmogle. Če slučajno dosežeš eno izmed prvih treh mest, lahko tudi v svoji kategoriji, te na oder za podelitev medalj na rokah prineseta dva v fitnesu oblikovana mladca! Noro!

 

Ja, dm tek razvaja žensko dušo.

 

Drugo leto gremo spet!

 

 

Članek je zapisala Natalija Pavlič, avtorica knjige Tekaški dnevnik čisto navadne gospodinje. Za več informacij o Natalijini knjigi obiščite http://www.pasadena.si/knjiga/102649/