Zgodbe, ki jih piše dm tek za ženske

Zgodb dm tekačic je toliko, kolikor deklet je do sedaj nastopilo na dm tekih za ženske. Ker je vsaka po svoje zanimiva, smo prepričani, da je prav, da vam jih predstavimo. Predstavili vam bomo zgodbe o teku in tekačicah, njihovih dogodivščinah in izkušnjah in morda nam bo katera odkrila nove dimenzije teka ter podala tudi kakšen koristen nasvet. Vse pa imajo jasno sporočilo – s tekom se lahko ukvarja vsak.

 

Neža Tominc

Moje ime je Neža, stara sem 36 let in mamica 2 živahnih fantov. Pred enim letom nisem pretekla niti km. Sem si pa že nekaj let govorila: letos pa grem na dm tek za ženske, ampak nikoli pa nisem nič naredila v tej smeri. Jeseni pa je kolegica, ki je sicer močnejše postave, pretekla 10 km na Ljubljanskem maratonu in se prijavila še na en 5km tek. Njena volja in moč sta mi dali motivacijo, da se prijavim še sama na ta isti 5km tek in ga pretečem. Začela sem z nič oz. na začetku sem pretekla nekaj 100 m in po 1 mesecu pretekla 5 km z dobrim časom. To pa mi je dalo zagon za naprej in milo zimo sem dobro izkoristila za treninge, da sem pred kratkim odtekla Krasovo 10ko. Sedaj pa bom nadaljevala s treningi za dm tek, saj imam željo in motivacijo, da se končno prijavim in tudi ga tudi pretečem.

 

Danica Gobec

Sem učiteljica matematike. V OŠ sem »špricala« le en predmet; to je bila športna vzgoja. Nikoli je nisem marala. Najraje sem se s knjigo v naročju umaknila v miren kotiček in uživala v čarobnih svetovih in zanimivih zgodbah … V tem uživam še danes. Spremenil pa se je moj odnos do gibanja. Ko sta otroka postala samostojnejša, sem začela osvajati vrh Celjske koče; to sem počela vedno pogosteje (štiri do petkrat na teden). Nato sem začela teči; sprva po pet minut … Sedaj tečem trikrat tedensko po sedem kilometrov. Ni veliko, je pa zame velika sprememba. Če ne tečem, mi možgani kar nočejo delovati. Po teku sem polna energije in psihično spočita. Na dm tek bova s hčerko šli tudi letos, tokrat četrtič. Obe se že veseliva.

 

Katja Gutnik

Sem študentka Biotehniške fakultete v Ljubljani. Pred štirimi leti (torej, ko sem bila še v srednji šoli) sem prvič slišala za dm tek in podrobneje pogooglala za kaj gre. Takrat me je za prijavo na tek morala prepričevati še mami, zdaj pa se ga vsako leto bolj in bolj veselim. Na teku rada sodelujem, saj se tam srečamo skupaj s prijateljicami in pred samim startom in po prihodu v cilj še malo počvekamo. Všeč mi je tudi to, da se na dan dogodka v zraku čuti posebna energija, ki jo znamo pričarati samo punce … (seveda skupaj s Čuki), ta energija pa ostane v nas še natanko eno leto, ko je spet čas, da se vidimo na novem dm teku. :)

 

Petra Ljubič

Teči sem začela pred približno štirimi leti, ko sem bila na porodniški s Stelo. Zdelo se mi je, da imam dovolj časa, da grem še trikrat ali večkrat na teden teč. Že prej sem si želela teči, vendar si nikoli nisem vzela časa. Začela sem se pripravljati na 5 km dm teka za ženske. Kako sem potem zbirala pogum, da sem se prijavila. In sem se. In odtekla sem progo brez predaha; kako sem bila ponosna nase. Oktobra sem šla na ljubljanski maraton, 10 km in nato na vse ostale dm teke za ženske na 10 km. Vsako leto z Oskarji teče tudi moja hči Stela. Letos bosta z nami tekla tudi naša dvojčka, ki sta sedaj stara sedem mesecev. Sama se počasi začenjam pripravljati na desetko, je pa to ob dveh dojenčkih mnogo težje. Ni pa nemogoče, zato bom dala vse od sebe, da bom konec maja v Tivoliju. dm tek za ženske me navdaja z neverjetno energijo in ponosna sem nase in na vse ženske, ki si upajo in zmorejo.

 

Urša Kutnar

Živjo. Moje ime je Urša, stara sem 23 let in to je moja zgodba, kako sem lani prvič tekla na dm teku. Z mislijo na prijavo sem se poigravala že leto prej, ko sem začela s tekom. Pa se na koncu nisem, saj sem imela občutek, da še nisem dovolj pripravljena nanj. Lani pa sem začutila tisto močno željo, da se pridružim več tistočim ženskam z istim ciljem, končati svoj prvi tek na 5 km. Sledile so najprej priprave doma in potem priprave v Novem mestu, kjer sem spoznala čudovite ženske, s nekaterimi se slišim še letos (in sem že dogovorjena, da se spet vidimo na pripravah). Prvega treninga sem se kar malo bala, nisem vedela, kaj naj pričakujem, ali bom zmogla ipd. Potem pa človek »pade not«. Čvekanje z ostalimi, spraševanje trenerja o tej ali oni stvari, da je tek še izboljšan in treningi so vedno minili čisto prehitro. Kmalu smo dobili svoje »pakete«. Mislim, da sem majico oblekla čisto vsak dan pred dejanskim tekom, in odštevala dneve, kakor jih odštevajo otroci, ko pričakujejo dobre može v decembru. In potem dan/noč pred tekom. Ne bom lagala, prisotni so bili živčki. Spanje, ki bi moralo ravno pred tekom biti najbolj trdno, to sploh ni bilo, saj sem se bala, da bom zaspala, kaj pozabila, kako bom tekla, ali bom zmogla. Zjutraj, ko sem se zbudila iz nemirnega spanca, pa sem bila takoj polna energije in pripravljena na novo dogodivščino. Zajtrkovala takrat nisem (temu pravim pozitivna trema), sem pa vzela s seboj banane, ki sem jih na hitro pojedla pred ogrevanjem (punce, ki se na tek odpravljate prvič, banane so ZAKON!). In potem prihod na prizorišče. Najprej najbolj pozitiven šok, ko vidiš vse tiste majice iste barve, v ozadju že igrajo Čuki in srce začne delati, kot da že tečeš. Potem pa razvrščanje po barvah zapestnice in čakanje. Če sem mislila, da mi bo ob čakanju dolgčas, sem se zelo motila. Ne morem opisati, kakšni mravljinci so šli po meni, ko je štartala prva skupina. Videti tisto dolgo morje majčk iste barve je preprosto občutek, ki ga resnično morate doživeti. Vedno, ko pogledam svojo majčko, ki sem jo nosila lani, se spomnim vsakega kilometra, ki sem ga pretekla, začudenja ob tem, kako navkreber gre proga in NOR občutek, ko sem prišla v cilj. Takrat bi se kmalu zjokala od sreče, ker si v življenju nisem mislila, da bom kdaj sploh udeležena na tekaški prireditvi. Torej, punce, ki še zbirate pogum, pridite, pridružite se nam, verjemite, ne bo vam žal. Energija je neverjetna, prijateljstva, ki jih pridobiš kar tako med tekom, so neverjetna, in občutek, ko boste odtekle, je neopisljiv. 

 

Damijana Gutnik

Sem Damijana Gutnik, 46-letna bolničarka. Do svojega 42. leta sem delala v pisarni. Vse življenje se rekreativno ukvarjam s športom, po nasvetu prijateljic pa sem pričela tudi teči. Leta 2009 sem prvič sodelovala na dm teku. Rada sodelujem, ker se tam srečamo tudi z dekleti, s katerimi se nismo že dalj časa. Na tej prireditvi čutim neko posebno energijo, ki me drži pokonci do naslednjega podobnega druženja.

 

Marija Vozlič

Sem Marija, 69-letna gospodinja, mama treh otrok, oma petih vnukov. Živim na deželi, med zelenjem in cvetjem. Čist zrak in toplo sonce sta glavna krivca, da se se tu počutim dobro. Sem v letih, ko človeku že pojenjajo moči, a v meni je toliko energije, da jo moram izkoristiti. Vsak dan hodim po dva kilometra, telovadim, vedno sem v gibanju. Tudi dm teka za ženske sem se že udeležila kot navijačica. Navijam za hčerko in vnukinjo, ki tečeta. Navijam, ker vem, s kašno voljo in navdihom se ga udeležujeta. Z vsem srcem bi se jima rada pridružila, a mi žal bolezen srca in visok krvni tlak tega ne dovoljujeta. Ko gledam to množico žensk, mladih in tudi starejših, vidim en sam rezultat vseh - cilj. Tudi letos se bom tega teka udeležila; za dušo, za lepe spomine, ki jih v srcu prinesem od tam. Moja želja pa je, da bi moji otroci in vnuki znali ceniti naravo in zdravo življenje, da bodo našli čas za svoje dobro počutje, in da jim volja in vztrajnost do doseganja cilja ne bosta tuji.

 

Natalija Merc

Stara sem 24, študentka farmacije. S tekom sem se začela ukvarjati v 1. letniku fakultete, saj se je veliko študentk ukvarjalo s tekom. Na začetku je bilo kar težko, saj se s športom prej nisem ukvarjala. Niti predmeta »športna vzgoja« v srednji in osnovni šoli nisem marala. Ker stanujem v študentskih domovih v Rožni dolini, sem s prijateljicami tekala po Tivoliju in na Rožniku. V družbi je bilo veliko lažje teči, saj smo prijateljice druga drugo vzpodbujale, ko je katera imela slab dan oz. dan brez energije. Na dm teku za ženske sem bila prvič leta 2014. Ker sem sama tekala počasen tempo, sem mislila da bo ta »maraton« (khm) prenaporen zame. Ampak niti približno ni bilo tako. Tek je bil primerno razporejen v različne skupine, v katero si se razvrstil po svojih sposobnostih. Izkušnja je bila neverjetna. Tega ne bi nikoli več izpustila. Vzdušje, ko pritečeš na cilj, glasba, navijanje ... Res, vsa pohvala organizatorjem. Tudi letos se ga nameravam udeležiti in vsak teden komaj čakam na tekaške priprave s super trenerji.

 

Monika Doler

Sem Monika in prihajam iz okolice Žalca. Stara sem 19 let in obiskujem Srednjo zdravstveno šolo v Celju. Lansko leto sem prvič obiskala dm tek za ženske in bilo je naravnost čudovito. Teka sem se udeležila z mami, ki lani ni bila prvič na dm teku za ženske, in s fantom Rokom, ki je navijal za naju. Ko smo zjutraj prišli na želežniško postajo v Celje, je bila takšna gneča na blagajnah za vstopnice, da jim ni bilo videti konca. Prvi vlak smo seveda zamudili. Ampak smo se tolažili s tem, da je poleg nas vlak zamudilo še mnogo drugih tekačic (prepoznala sem jih seveda po modrih majicah). Ko smo prišli v Ljubljano, nisem vedela, kam in kako, zato sem sledila kar gručam modrih majic. Bolj smo se bližali prizorišču, bolj se je slišala glasna glasba in bolj sem bila živčna. Tam sem vzela kar pet balonov (dva modra, dva vijolična in enega zelenega), ki smo jih potem privzali na nahrbtnik, da so bili baloni visoko v zraku. Tam smo še dobili zajtrk in potem smo odšli na ogromen travnik, kjer so se tekčice že začele zbirati in ogrevati. Pogled navzgor proti odru, kjer so trenerji ogrevali vse nas, je bil naravnost veličasten. Še nikoli v življenju nisem videla česa takšnega. Tisoče (in tukaj res mislim tisoče) žensk, oblečene vse v modre majice in vse delajo enake gibe, ene pojejo, ene se smejejo, spet druge se slikajo. Potem pa smo se po ogrevanju začeli pomikati proti svojim štartom, vedno bolj mi je bilo srce in vedno več adrenalina je bilo v mojih žilah. Grozno dolgo je trajalo preden je »naša skupina temno modrih« štartala. Od vseh tekačic je sevala tako močna pozitivna energija, da si se je takoj nalezel. Ko sem se bližala cilju, sem se spomnila, da preden smo se z mami in Rokom razšli, da smo se pozabili zmeniti, kje se dobimo. Telefone pa je mel vse on. Ojoj. Ob progi je bilo ogromno navijačev, ki so vpili in vzpudbujali. Res čudovit občutek. Ko sem prispela na cilj vsa zmučena, me je oblilo zmagoslavje in potem sem zaslišala, da me kliče mami. Podala mi je steklenico vode, ki sem jo z užitkom spila, ter me objela. Potem pa sem jo vprašala, če slučajno ve, kje je Rok. In pričel se je najin lov na iskanje. Po zvočniku je kar naprej oznanjalo kdo išče koga, kdo je izgubil koga in tako naprej. Potem pa sem se spomnila balonov in začeli sva iskati našo barvno kombinacijo. Ampak balonov je kar mrgolelo. Na koncu ga je mami zagledala ob cilju, kako zagrizeno gleda, kdaj bova midve pritekli (bošček sploh ni vedel, da sva že slabe pol ure na cilju). In naši baloni se seveda niso videli, ker je imel torbo na tleh. Pa nič zato, pojedli smo še kosilo in odšli na pot domov, saj smo vedeli, da bo kasneje veliko večja gneča na vlaku. In tako smo si tisti dan ustvarili prelepe spomine, ki jih ne bom pozabila. Komaj čakam na letošnji 10. dm tek za ženske, ki se ga bomo seveda udeležili.