Vesna

 

»Da je Vesna danes med nami, je pravi mali čudež,« razlaga mama Nadja. Rodila se je namreč v 23. tednu nosečnosti in takrat tehtala zgolj 500 gramov: »Pri tako zgodnjih nedonošenčkih nihče od zdravnikov ne reče ničesar. Beseda jutri ne obstaja. Vse je odvisno od otroka. Zdravniki lahko samo poskušajo preprečiti okužbe, infekcije in tako naprej. Štejejo minute, ure, šteje samo zdaj in nič drugega. Starši pa lahko samo upamo na najboljše.« Kljub težki situaciji sta z očetom ostala močna: »Nihče razen naju ni verjel vanjo. Ves čas sva jo spodbujala in ji prigovarjala, da ji bo uspelo.« Po mesecu in pol je sledil prvi prelomni trenutek: »Zdravnik je namreč prvič rekel: Jutri bomo pa naredili … Ne vem ve,č kaj, ampak takrat je za Vesno prvič uporabil besedo jutri.« Šele po treh mesecih je lahko Vesno prvič držala v naročju: »Aparati za merjenje kisika so sicer ves čas piskali zraven, ampak občutek, ko k sebi prvič stisneš svojega otroka, je nepozaben. Tega se ne da opisati z besedami.« Takrat je mala Vesna tehtala že dober kilogram in zaradi težav z dihanjem so zdravniki predlagali operacijo – prekinitev odprtega Botalovega voda: »Na žalost pa se je rutinski postopek zakompliciral in zgodilo se je nekaj, česar zdravniki ne pomnijo. Operacija je sicer uspela, zaradi slabo vstavljenega katetra v žilo pa  je prišlo do tromboze in v desni nogi je nastal strdek. Zdravil proti strjevanju krvi Vesna ni smela dobivati, ker bi lahko izkrvavela v srce. Strdka torej ni bilo mogoče odstraniti. Čakali smo na čudež, ki pa se ni zgodil. In tako sva bila z možem primorana sprejeti najtežjo odločitev v življenju: potrditi podkolensko amputacijo noge.«

 

Končno doma

 

»Po operaciji je Vesna kar čez noč začela dihati bolje in za božič sva lahko prišli domov. Jaz po šestih mesecih bolnišnice, ona pet mesecev po rojstvu.« O amputaciji in protezah do tistega usodnega dne z možem nista vedela ničesar: »Že tako so bil za mano težki meseci, takrat pa, priznam, se mi je v trenutku sesulo življenje. Mož mi je na spletu pokazal filmček devetletne punčke z amputacijo, ki si je, skoraj kot škorenjček, nadela protezo ter stekla čez travnik, splezala na tobogan in se nasmejana spustila po njem. Ta posnetek mi je povrnil upanje in vero v življenje za Vesno. Morda tudi zato danes delim našo zgodbo z vami. Proteza ne bi smela biti tabu. Vesela sem, da je tudi Vesna odprta in proteze ne skriva pred ostalimi otroki.« Nadja verjame, da se v življenju stvari zgodijo z razlogom: »Mogoče pa zaradi nesrečnih dogodkov potem bolj cenimo dobre trenutke v življenju. Pri meni je gotovo tako.« Vesna je doma neverjetno hitro napredovala: »Prvo protezo je dobila pri desetih mesecih, ko se je tudi začela postavljati na noge. Shodila je pri dobrem letu in pol.« Danes pa, kot razlaga sogovornica, sedemletna borka živi polno in aktivno življenje: »Verjameva, da lahko počne vse in v takem duhu jo vzgajava že od prvih korakov.«

 

Nova proteza, novi izzivi

 

Do nedavnega je Vesna imela navadno protezo za hojo in že od nekdaj se je ukvarjala z različnimi športi: »Vendar ta proteza ni omogočala hitrega teka.« Mama Nadja se še dobro spominja trenutka, ko jo je iz URI Soča poklicala Vesnina zdravnica in jih presenetila z novico, da bo Vesna prejela novo, športno protezo, denar za katero so zbrali na lanskoletnem dm teku: »To dobrodelno akcijo sem sicer poznala, a nekako sem bila prepričana, da ne pride v poštev za otroka. Pa se včasih uresničijo tudi najbolj skrite sanje. Seveda smo bili takoj za, saj je ta proteza nekaj najlepšega, kar bi lahko nekdo podaril moji hčerki.« Ko so novico sporočili Vesni, je najprej rekla: »O, sedaj bom lahko tudi jaz tako hitro tekla kot vsi moji sošolci!« Poleg teka pa ji bo nova proteza pomagala tudi pri vseh ostalih športnih aktivnostih: »Ob tej priložnosti bi se zato radi zahvalili dm-ju in URI Soča, ki sta Vesni omogočila izpolnitev največjih želja in ji omogočila aktivno udeležbo na vseh športnih področjih.«

 

Priprave na tek

 

Vesno, ki sicer obiskuje prvi razred Osnovne šole Šenčur, na kateri je njen najljubši predmet prav športna vzgoja, je nova proteza zelo osrečila: »Nasploh je zelo dobrovoljna deklica, ki svoja čustva vidno izraža. Ko je prvič preizkusila svojo novo tekaško protezo in ugotovila, da lahko z njo v teku prehiti svojega bratca, je vriskala od sreče.« Kljub temu pa se mora nove proteze navaditi in se naučiti ravnati z njo. »Za Oskarjev tek treniramo vsak dan, za pravilen in kakovosten tek pa bo potrebnih še veliko treningov in posledično bo Vesna razvila tudi tiste mišice, za katere do sedaj sploh ni vedela, da obstajajo. Na teku bodo pridno učenko spremljali tudi njeni sošolci, ki jim je dm organiziral avtobusni prevoz iz Šenčurja in ki komaj čakajo, da z Vesno odtečejo krog ali dva. Priprave potekajo tudi na šoli in otroci so navdušeni!« Simpatična Vesna pa sicer poleg prave šole obiskuje še glasbeno in samo v tem šolskem letu ima za sabo že tri klavirske nastope.

 

Pripravila: Živa Slokan